Ime tedna, meseca aprila in leta 2019 na Valu 202
Na Slapu so se določeni ljudje, predvsem starejše gospe, že dolga leta pogovarjali o tem, da bi Slap moral imeti svojo knjižnico, kot jo je imel nekoč, pred več kot stotimi leti. Vasi, kot so Slap, so imele v preteklosti svojo osnovno šolo, gostilno, številna kulturna in izobraževalna društva, s procesom urbanizacije pa so te stvari v veliki meri preselile v mesta, na primeru Slapa v približno dva in pol kilometra oddaljeno Vipavo. Slap ima danes okoli 450 prebivalcev, število le-teh pa iz leta v leto narašča.
Leta 2016 je na enem izmed družabnih dogodkov, ki so na Slapu največkrat organizirani v okviru programa Popoldan na cesti, ki je del Karitas, več ljudi izpostavilo, da bi na Slapu morali ponovno obuditi knjižnico, ki bi hkrati služila tudi kot prostor za druženje vaščanov. Še zdaj se spomnim, da je do ideje prišlo prav v prostoru, v katerem se danes nahaja knjižnica. To je prostor v nekdanji osnovni šoli, v kateri se odvijajo praktično vsi pomembni dogodki, kot so Miklavževanje, izdelovanje adventnih venčkov, volitve in referendumi, seje krajevne skupnosti, družabne, kulturne in večkrat tudi športne delavnice ter mnogi drugi dogodki.
V nekaj tednih se je zbrala majhna skupina ljudi, ki smo bili že do tedaj aktivni v programu Popoldan na cesti. Začeli smo razmišljati, kako bi projekt v zvezi s knjižnico izpeljali oziroma udejanjili. Program je s finančnimi sredstvi zelo omejen, zato smo vedeli, da bomo knjižnico morali v celoti urediti, izpeljati in kasneje tudi voditi na prostovoljski bazi. Predvsem nekoliko starejši vaščani znajo povedati, da je celotna stavba, tako kot mnoge druge stvari na Slapu, bila zgrajena udarniško, tako da je knjižnica res del vseh Slapenk in Slapencev, kar ji daje poseben čar.
V začetku smo si projekt v zvezi s knjižnico zastavili v bistveno manjšem merilu, kot je potem nastal. Želeli smo, da bi bila knjižnica namenjena predvsem otrokom in mladostnikom, ki jim je v prvi vrsti namenjen tudi sam program. Izobesili smo plakate po vasi, da zbiramo knjige in ker so začele prihajati knjige za vse starostne in družbene skupine, smo se odločili, da projekt razširimo in v knjižnico vključimo res knjige z vseh področij. Kontaktirali smo kar nekaj večjih slovenskih založb ter Lavričevo knjižnico iz Ajdovščine in vaško knjižnico v Podragi. Vsi so nam z veseljem odstopili manjše ali večje število knjig. Težav s knjigami tako nikoli nismo imeli, prej smo imeli težave s prostor za te knjige, kajti omare niso zastonj. Z denarjem programa smo kupili štiri knjižne omare, kar pa za vse knjige še zdaleč ni zadostovalo. V okviru Karitas se na Slapu vsako leto izdelujejo adventni venčki, kar je eden izmed najbolj obiskanih družabnih dogodkov sploh. Del prispevkov, zbranih za venčke, smo namenili knjižnici in tako dokupili nekaj omar. Potem pa pridemo do zelo lepega dejanja ene od slapenskih družin, ki jim je umrl eden izmed družinskih članov. Namesto, da bi žalujoči prejemali v dar sveče in vence, so se odločili, da denar zanje raje namenijo knjižnici in prav s temi sredstvi se je kupilo največ omar. Nekaj malega omar smo kupili s preostalimi prostovoljnimi prispevki, ki so jih ljudje med letom namenili delovanju našega programa.
V projekt knjižnice, ki je bila odprta jeseni 2017, je bilo torej vključenih res veliko ljudi s Slapa, kar pomeni, da knjižnica z vasjo res diha in živi, kar je vsaj meni izrednega pomena.
V januarju letos je Radiotelevizija Slovenija na svojih spletnih straneh objavila razpis, da iščejo mlade, ki jih zanima politika in jih ni strah nastopanja pred kamero. Na razpis sem se prijavil in tako postal del projekta Grem volit! evropske poslance, v okviru katerega sem postal del “oglasov za volitve” in eden izmed mladih, ki smo spraševali kandidate za evropske poslance v predvolilni oddaji. Beseda na besedo v zaodrju in prišli smo tudi na temo Slapenske knjižnice. Še isti mesec je bila knjižnica in moje delo v okviru tega projekta predstavljena v MMC-jevi rubriki Prostovoljci med nami.
Ne dolgo pozneje sem med opravljanjem hišnih opravil prejel SMS-sporočilo ene izmed novinark na RTV Slovenija. Vprašala me je, ali danes kaj poslušam Val 202. Rekel sem ji, da ne, ker ga poslušam zelo redko, nakar sem dobil odgovor: “No, danes ga pa le poslušaj. ;)”. Približno pol ure kasneje sem izvedel, da kandidiram za ime tedna, kar je bilo zame popolnoma presenečenje, to akcijo pa sem prej le bežno poznal.
Nekaj dni kasneje sem se odpravil v svojo srednjo šolo, kjer so mi mnogi profesorji čestitali, ena izmed njih pa mi je povedala, da sem zdaj v izboru za ime meseca. Moral sem pobrskati po internetu, da sem lahko potrdil, da je temu res tako. Takrat sem tudi izvedel, da obstaja izbor za ime leta in vse ostale podrobnosti o akciji. Ko se je izbiralo ime meseca aprila, sem bil ravno na enem izletu s Karitas v Kobaridu in izbor sem skupaj z družino spremljal preko slušalk. Ko je bilo moje ime izbrano za ime meseca aprila, je bilo to zame nekaj, česar ne bi pričakoval niti v sanjah.
S tem se je izredno povečala prepoznavnost knjižnice in mnogi ljudje so nam začeli pošiljati knjige ali jih celo puščati pred vrati knjižnice ali pred vrati mojega doma. Knjig smo bili seveda veseli, je pa to za vse prostovoljce v knjižnici pomenilo veliko mukotrpnega dela, saj je bilo treba knjige ponovno urediti in jih postaviti na police, kar ni enostavno.
Z imenovanjem za ime leta se je eksponentno povečala prepoznavnost knjižnice in verjamem, da boo vsi prostovoljci delali še z večjim zanosom. Ker mene na Slapu velikokrat ni, so delo v knjižnici v celoti prevzeli drugi. Hvaležen in zelo vesel sem, da se knjižnica razvija naprej in da vedno bolj povezuje ljudi s Slapa in okoliških krajev.
Da sem prejemnik naziva Ime leta 2019, je zame čudovita izkušnja. Istočasno je to priznanje priznanje celotni ekipi Slapenske knjižnice, programa Popoldan na cesti in širše Karitas, da delajo dobro in da ljudje naše delo cenijo in spoštujejo, pa tudi misel vsem dobrim ljudem, da so njihovi prispevki v družbi prepoznani. Nenazadnje upam, da bo še več ljudi, predvsem mladih, postalo aktivnih članov družbe.
Na tem mestu bi se rad zahvalil vsem ljudem, ki mi stojite ob strani. Tu govorim o vseh sodelavcih, prijateljih, kolegih, somišljenikih, tistih, ki ste glasovali zame, novinarjih, snemalcih, tehnikih, prostovoljcih, starših, sorodnikih, profesorjih in tako naprej. Res sem vesel, da z mano sodelujete in da lahko skupaj svet spreminjamo na bolje. Vsled vsega, kar se dogaja okoli nas, nam dela zagotovo še dolgo ne bo zmanjkalo.