Jan Istenič: “Otroci so edini, ki pošteno povedo svoje mnenje”
Jan Istenič je nadobuden sedemnajstletni glasbenik, doma iz Žirov. Z glasbo se ukvarja že vse od svojega tretjega leta, ko so mu doma za rojstni dan kupili plastičen boben, sicer pa je trenutno dijak programa predšolske vzgoje na Srednji šoli Veno Pilon Ajdovščina. Sam pravi, da najraje nastopa pred otroki, saj so ti edini, ki pošteno povedo svoje mnenje. Igra v treh skupinah in z vsemi tremi tudi redno nastopa. Glasbi tako posveča približno šest ur dnevno.
Zaradi omejitev gibanja in druženja v povezavi s COVID-19 je intervju, ki sledi v nadaljevanju, potekal dopisno.
Pozdravljen, Jan! Kako si sedaj v času obvezne karantene?
Zdravo! V bistvu mi v karanteni sploh ni dolgčas in vesel sem, da imam več časa, ki ga lahko posvetim ukvarjanju z glasbo. Predvsem igram bobne in na klavir, poslušam pa tudi seminarje najbolj priznanih glasbenikov s celega sveta. Tudi sicer se zelo rad ukvarjam z glasbo in nekaterimi športi, na primer košarko in odbojko, ki ju igram s prijatelji in ob različnih priložnostih. Prostega časa takorekoč nimam, ko pa ga imam, grem najraje na kakšen sprehod s svojo punco.
Kot v uvodu omenjeno, te že od malih nog spremlja glasba. Se še kdo doma glasbeno udejstvuje oziroma kako to, da si se ti začel ukvarjati s tem?
Z glasbo sem se prvič srečal pri treh letih, ko so mi starši za rojstni dan kupili plastičen boben. Verjetno sem se za glasbo navdušil tudi zaradi očeta, ki na harmoniko redno preigrava številne narodnozabavne skladbe. Kasneje sem začel hoditi v glasbeno šolo, kjer me je nad glasbenim udejstvovanjem še dodatno navdušil profesor, ki me je poučeval na višji stopnji od zahtevane. Veselje do glasbe ostaja in upam, da bo tako še dolgo, saj mi glasba res veliko pomeni.
Osnovno šolo si obiskoval v Žireh, nato pa si se odločil za program predšolske vzgoje na Srednji šoli Veno Pilon Ajdovščina. Kako to, da si se odločil prav za delo v vrtcu?
Tako je. Za program predšolske vzgoje sem se odločil, ker zelo rad delam z otroki ter z njimi sodelujem v različnih aktivnostih oziroma dejavnostih. Otroci so namreč edini, ki pošteno povedo svoje mnenje. Delo z otroki mi je všeč, ker je po eni strani razgibano, po drugi strani pa tudi ni fizično prezahtevno. Rad delam spontano ter stvari sproti prilagajam tako, da so dejavnosti otrokom zanimive in zabavne.
Vrniva se k glasbenemu ustvarjanju. V uvodu sva omenila, da igraš v treh skupinah. Imate veliko koncertov, nastopov?
Ja, res je, igram v treh skupinah, in sicer Add Beat, Go Funk Yourself (ti sta bolj ali manj priložnostni, kar pomeni, da se dobimo pred kakšnim večjim koncertom, skladbe zvadimo in potem igramo) in pa v Quattro Formaggi, s katero se redno dobivamo. V tej skupini sem začel igrati pred dobrim letom dni. Spoznali smo se na Jazz kampu Kranj in začeli preigravati džez glasbo. Nastopanje je trenutno bolj ali manj na stranskem tiru, saj se s saksofonistko, ki prav tako igra v tej skupini, pripravljava na študij v Celovcu [Klagenfurt am Wörthersee – Avstrija]. Do sedaj smo imeli že okoli petnajst nastopov, največkrat pa nastopamo v kavarnah oziroma gostilnah. Rad bi še omenil, da bomo konec poletja posneli svojo prvo ploščo. Čeprav igramo predvsem džez, pa se veselimo vsakršnega sodelovanja in nabiranja izkušenj z drugimi.
V rodnih Žireh si pred kratkim sodeloval tudi pri dogodku Lokalna scena 2k19. Mi lahko poveš kaj o tem?
Res je. Lani decembra smo študentje iz Žiri organizirali koncert z naslovom Lokalna scena 2k19. Na koncertu smo se predstavili lokalni in polokaljeni bendi in zaigrali nekaj skladb. Koncert se je odvijal v soboto v dvorani Partizan. Igral sem v treh zasedbah. Odzivi obiskovalcev so bili zelo dobri in menim, da bi morali organizirati več takih koncertov.
Nisi sicer član gasilskega društva, pa vendar gasilcem rad priskočiš na pomoč.
Tako je. Menim, da mi čas ne bi dopuščal, da bi se poleg glasbe ukvarjal še z učenjem gasilskih tehnik in veščin, jim pa še vedno rad pomagam, še posebej v Vojskem, od koder prihaja moja punca, saj so konec koncev gasilci ljudje, ki so vsem nam na voljo v vsaki situaciji.
Kot že uvodoma omenjeno, se poznava prek projekta Start the Change, ki v okviru Amnesty International Slovenije deluje na Srednji šoli Veno Pilon Ajdovščina. Tudi tukaj sodeluješ z glasbenim ustvarjanjem. Kje in kako si v okviru tega projekta že sodeloval in kako še nameravaš v prihodnosti?
S tem projektom sem se seznanil šele pred kratkim. V njem sodelujem zaradi izredno pozitivnega vzdušja vseh sodelujočih in zato, ker je to ena izmed redkih priložnosti, za katere opažam, da si mladi upajo izraziti svoje mnenje pošteno in neposredno. Menim, da danes nujno potrebujemo več kritičnih mladih – mladih, ki mislijo še na kaj drugega kot samo na zabavo. Mnogi ljudje danes kot ovce sledijo nekim voditeljem in sploh ne živijo tako, kot bi si želeli, temveč živijo tako, kot jim to nakazuje nek nadrejeni. S tem ne želim izpasti kot nek “aktivator”, rad pa svoje mnenje delim z drugimi in za njim tudi stojim.
Z glasbenimi prispevki sem sicer v okviru tega projekta sodeloval na dogodku Druženje generacij, pri katerem sva z dobrim prijateljem – Filipom – izvedla delavnico s kahoni. Zaenkrat nameravamo v kratkem pripraviti koncert, na katerem bomo predstavili več različnih glasbenih zvrsti in stilov ter tako skušali k poslušanju privabiti staro in mlado množico.
[O projektu Start the Change sta v ločenih prispevkih govorila tudi Filip Leban in Kristina Novak.]
Tvoja predanost glasbi je vsekakor nekaj izjemnega. Kaj ti predstavlja motivacijo za tvoje delo in kdo je tvoj največji vzornik?
Glasbi posvečam svoj celoten prosti čas. Namenim ji približno polovico svojega delovnega dneva. Motivacijo mi dajejo različni profesorji, ki me poučujejo, veliko motivacije pa mi je dala udeležba na Jazz kampu Kranj, kjer sem spoznal veliko izjemnih džez glasbenikov z vsega sveta, se z njimi učil in imel pri njih mojstrske ure. Nekateri med njimi me še danes poučujejo oziroma mi svetujejo, na primer David Gazarov, Emil Spanyl, Alvin Queen, Cristophe Bras, Primož Grašič Ulf, Sandström, Adam Klemm, Georgie Fame in tako naprej.
Ukvarjanje z bobnanjem verjetno precej stane – od inštruktorjev, glasbene šole, do bobnov in opreme. Kako drag je v resnici tvoj hobi in kdo ti te stroške krije?
Ja, res je. Moj hobi, ki prehaja v profesionalne vode, stane kar precej. Največ stane oprema. Iste bobne uporabljam že približno deset let. Stanejo me tudi dodatki za kahon, činele, torbe, različna stojala in podobno, največ pa inštrukcije, ki niso poceni. Ena ura inštrukcij pri učitelju, ki se še uči in še nima izkušenj, stane petnajst evrov, pri izkušenejših učiteljih pa med dvajsetimi in tridesetimi evri. V bistvu zaenkrat vse financiram sam s pomočjo mesečne štipendije oziroma različnih priložnostnih del, ki jih opravljam. Imam približno šest do deset ur inštrukcij mesečno, vadim pa pet do šest ur dnevno.
Se ti zdi, da te sošolci, šola in prijatelji pri tvojem glasbenem ustvarjanju podpirajo?
Na splošno se mi zdi, da me ljudje podpirajo, je pa res, da džez med mladimi kot zvrst ni priljubljen. Rad bi pohvalil svojo srednjo šolo, saj mi vsakodnevno posoja učilnico z bobni.
Kaj bi svetoval drugim mladim, kot si ti?
Svetoval bi jim, da naj živijo svoje sanje in vanje vložijo veliko truda, saj se trud kasneje poplača. Stkejo naj čimveč vezi z ljudmi, ki se ukvarjajo z enakimi ali podobnimi področji, sicer pa naj uživajo in izražajo svoja mnenja, saj se bomo tako kot celota povzpeli visoko.
Jan Istenič, najlepša hvala za tvoj čas in odgovore. Želim ti veliko navdiha za glasbeno udejstvovanje še naprej.