Filip Leban: “Živite svoje sanje!”
Pred nekaj dnevi me je obiskal Filip Leban, 17-letni dijak iz okolice Vipave, ki se v prostem času ukvarja z glasbo, natančneje bobnanjem. Istočasno je aktiven v kar dveh skupinah. Zaupal mi je marsikaj zanimivega.
Vem, da si zelo aktiven na glasbenem področju. Kje vse si aktiven in na kakšen način?
Pred kratkim sem sodeloval pri organizaciji dobrodelnega koncerta v Ajdovščini v sodelovanju z Amnesty International Slovenija. Poleg tega sem aktiven v dveh bendih, in sicer The Knobheads iz Ajdovščine in Jet Black Diamonds z Lozic.
Kako je biti istočasno aktiven v kar dveh bendih?
Kar bo marsikomu zanimivo je, da benda, v katerih sem aktiven, igrata različne stile. V enemu igramo moderni rok, v drugem pa hardcore punk. Eno pesem smo igrali z obema skupinama, vendar sta zaradi različnih stilov nastali dve povsem različni inačici te skladbe, tako da s tega vidika moje sodelovanje z dvema bendoma ne predstavlja nobene težave.
Na dobrodelnem koncertu v Ajdovščini ste nastopili z obema bendoma…
Ja, res smo v Ajdovščini nastopili z obema bendoma. Takrat smo zaigrali tudi dve verziji iste pesmi, pa občinstvo tega sploh ni opazilo, ker sta si med seboj stilsko povsem različni.
Kolikokrat pa imate koncerte?
Trenutno enkrat mesečno, smo si pa za letos zadali načrt, da bomo poskušali nastopati v kar se da velikem številu barov in lokalov.
In kolikokrat imate vaje?
Med poletnimi počitnicami imamo vaje dvakrat tedensko, med šolo pa enkrat tedensko z vsakim bendom. Jaz imam torej vaje dvakrat tedensko.
Poleg tega gotovo vadiš še doma.
Seveda. Doma trenutno, med poletnimi počitnicami, zaradi vročine vadim dve uri dnevno, med šolo dve do tri ure dnevno, odvisno od razporeditve spraševanj in testov.
Se ti zdi, da šola podpira tvoje hobije?
Pred kratkim sem se prepisal s srednje vzgojiteljske šole v Ajdovščini na lesno srednjo šolo v Novi Gorici. Na vzgojiteljski šoli so me podpirali v tej smeri, tudi profesorji so me večinoma razumeli, na lesni pa sem še nov in me večinoma sploh še ne poznajo. Sošolci, s katerimi sem uspel stkati prijateljske vezi, me v tem zelo podpirajo.
Kje vidiš motivacijo za svoje delo? Verjetno ne delaš za plačilo, ali pač?
Večinoma res igram zastonj, občasno pa prejmem neko mizerno plačilo. Ukvarjanje z glasbo mi je v veselje. Moje sanje so, da bi imel glasbeno turnejo po vsem svetu.
Kako to, da si se navdušil ravno nad bobni?
V mojem kraju je bilo včasih precej bobnarjev, poleg mene trenutno bobne igrajo še trije iz moje soseske. Nad bobni sem se navdušil, ko sem videl bobnati svojega strica, ki se je, podobno kot precej ostalih, ki ne igrajo več v bendih, temveč se z bobnanjem ukvarjajo zgolj zaradi veselja, kasneje z bobni sicer prenehal ukvarjati. Spomnim se, da mi je bilo kot štiriletnemu otroku zanimivo, kako iz ‘seta šare’ nastaneta ritem in čudovita glasba. Dolgo časa sem si želel igrati bobne, a je bilo to finančno zame nedosegljivo.
Se doma še kdo igra z glasbo?
Ja, brat igra kitaro, mlajša sestra pa klavir.
Kakšni pa so finančni stroški, povezani z bobnanjem?
Najprej potrebuješ začetniški set bobnov. Lahko ga kupiš iz druge roke za okoli 150 evrov ali pa novega za okoli dvakrat več. Poudaril bi rad, da imajo začetniški seti običajno šibkejše opne in stojala, zaradi česar jih je treba kasneje zamenjati.
Ti verjetno ne igraš več z začetniškimi…
Ne, seveda ne. Pred tremi leti, ko sem obiskoval deveti razred, sem si nabavil nove bobne skupine Real Life Version za približno 500 evrov znamke Sonor.
Česa po tvojem mnenju mladim, kot si ti, ki se želite ukvarjati z glasbo, v Sloveniji primanjkuje?
Predvsem nam manjka podpore. Motivacija za igranje je od posameznika do posameznika drugačna. Mislim, da je trenutno največja težava, da šola ne priznava statusa glasbenika tistim dijakom, ki nismo vpisani v glasbeno šolo. Ta status dijaku na papirju omogoča, da si napove spraševanje. Glasbi številni namenjamo veliko časa, vendar se vsi ne vpišemo v glasbeno šolo, ker njihov način poučevanja ni primeren za vse. V glasbeni šoli najprej začneš z glasbeno teorijo in učenjem not, marsikateri otrok pa do učenja teh nima ravno volje. Pri privatniku učenje poteka drugače. Tam se najprej naučiš, na primeru bobnov, osnovnih ritmov, kako se pravilno držijo palice in tako naprej. Šele kasneje, ko usvojiš te osnove, se lotiš učenja not. Jaz sem šel po slednji poti.
Koliko pa stane privatnik?
Cene privatnikov so odvisne od privatnika do privatnika, povprečne se gibljejo okoli 15 evrov na uro. Če greš k profesionalnemu privatniku, ki uči profesionalce, pa lahko za uro odšteješ tudi 20 evrov in več.
Kaj bi svetoval drugim, ki se ukvarjajo z glasbo?
Svetujem jim, naj ga ljudje, ki njegovih idej ne podpirajo, ne potrejo in naj sledijo svojim sanjam, saj jim bo, če bodo v to vložili dovolj časa, zagotovo uspelo doseči zastavljeni cilj.
Filip, na tvoji življenjski poti ti želim veliko vztrajnosti in poguma!